Na projekt Vzgoja za poklic sem se sprva prijavila skupaj s prijateljico, skavtinjo. Sama si gotovo ne bi upala zraven, z njo pa mi je bilo lažje začeti. Nato se je zgodilo, da se ona veliko aktivnosti ni mogla udeležiti, jaz pa sem tako postala na milost in nemilost prepuščena ostalim skavtom v projektu. Pa mi ni bilo hudega, ah kje, bilo je enkratno! Zelo hitro sem se začela počutiti kot del skupine. Nisem bila neka črna ovca, temveč sem bila deležna celo spoštovanja, da sem kot neskavtinja brez kakšnih predsodkov odločila za projekt.

Za VZP sem se odločila, saj počasi zaključujem svoja dva magisterija, psihologijo ter zakonske in družinske študije. Že naslednje leto bom postavljena pred izziv iskanja prve zaposlitve, česar se sicer veselim, me je pa tudi malo strah. Na to neznano in popolnoma novo okoliščino v življenju bi se rada kar najbolje pripravila in se primerno opremila za čim lažji prehod.

Že res, da sem skoraj že psihologinja, a to še ne pomeni, da mi bo na razgovorih, pri ustvarjanju prvega vtisa na delodajalca in kasneje na samem delovnem mestu, kaj lažje. Vsako dodatno znanje, izkušnja, skupina ljudi, ki se sooča s podobnimi skrbmi kot jaz, nam lahko vedno pride samo prav. Prav nam pride enkrat kasneje, ko si najmanj mislimo, da nam bo prišla.

Na VZP so me nekoliko bolj zanimale teme, ki niso toliko psihološko obarvane, saj imam tega s faksa že dovolj. Na tem mestu pa bi izvajalcem projekta želela izreči vse pohvale za izpeljavo psihološkega dela, saj ste ga kot nepsihologi uspeli izjemno dobro približati mladi publiki.

Zelo všeč sta mi bili predavanji o poslovnem bontonu in o delovno-pravni zakonodaji. To sta temi, ki po navadi nista ravno v ospredju na podobnih izobraževanjih, a si niti predstavljati ne moremo, kako pomembno je biti poučen tudi o tem. Udeležila sem se tudi okrogle mize z ravnatelji šol in vrtcev, kar mi je dalo pomemben uvid v delo na tem področju.

Poleg tega so bili povabljeni zanimivi motivacijski govorci, ki so s svojim pristnim navdušenjem za svoje delo zares vzbujali navdih. Pridali so duhovno noto v zvezi s karierno potjo. Izjemnega pomena je, da so naše karierne odločitve v skladu z našo poklicanostjo v življenju, saj le v tem lahko zares uspemo.

Ker pa nisem skavtinja, so me posebej prosili, da napišem še spodnjih nekaj odstavkov. Zakaj je VZP prava odločitev tudi za neskavte?

VZP je primerna za vse, ki imajo vsaj nekaj skavtskega duha, četudi to nikoli niso bili. Primerna je za vse mlade, odprte, aktivne in dinamične ljudi. Med skavti so namreč doma radovednost, veselje do učenja, praktičnost, skupinsko delo, veselje do spoznavanja ljudi, razigranost, iznajdljivost, kreativnost pri delu, prenašanje znanja s starejših na mlajše, in nenazadnje zaupanje v svojo lastno pot, čeprav je ta malo bolj ovinkasta od poti večine, ter predanost tistemu, kar se čuti prav.

Zdi se mi, da je VZP še sploh primerna za neskavte, saj tako tudi tisti, ki se še nikdar niso sistematično lotili izpeljave nekega projekta, dobijo dober model tega, kako izpeljati aktivnosti v skupini ljudi. To skavti počnejo že od malega in so v tem zares dobri! Ideje znajo spraviti v izvedbo. Znajo predvideti, kaj bo “vžgalo” in kaj ne, ker imajo toliko izkušenj. Znajo delati v timu. Znajo pristopiti posamezniku in ga vključiti, znajo predvideti njegove potrebe. Kljub veliko skupnim predavanjem in delavnicam, je bila VZP delno individualizirana glede na zanimanja in potrebe posameznikov, kar je bilo precej spretno izpeljano. Vprašali so tudi za feedback in ga upoštevali.

 

Poleg tega so skavti hudomušni. Vedno znajo v resne teme vnesti ravno pravšnjo mero otroške sproščenosti, razigranosti in smeha.

Preprosto, skavti znajo organizirati dober projekt. Ne vem, koliko se skavti zavedate, kakšne neprecenljive kompetence ste usvojili tekom svojega dela z otroki in v timu z drugimi voditelji. Kot zunanja opazovalka, ki sem padla med vas, lahko povem, da obvladate veščine, za katere marsikdo plačuje drage tečaje. Vi pa ste jih tekom vseh teh let kot skavti spontano usvojili. To so veščine, s katerim boste lahko delodajalcu ponudili neizmerno več kot nekdo, ki česa takega nima za sabo.

Zelo priporočam projekt, ker verjamem, da v njem prav vsak lahko najde nekaj zase. Če ne druga, je bila na vikend usposabljanjih dobra hrana, zvečer je bilo ob igranju družabnih igric veliko smeha in na koncu smo vsi postali zelo dobri prijatelji – in vse to zastonj 🙂  Na še več takih projektov! Vsem, ki ste uspeli prebrati do sem, pa želim prijetno lastno izkušnjo kot udeležencem projekta.

Teja Štefančič