Projekt skozi moje oči

Ko so me prosili, da napišem kakšno stvar ali dve o projektu Vzgoja za poklic, sprva nisem vedela kje začeti, kaj sploh napisati. Pa sem si rekla: na začetku, seveda. Najprej se na projekt sploh nisem želela prijaviti. Ob svojem polnem urniku še ena dodatna stvar – mogoče, če bi dan imel 27 ur. Ker pa sem v fazi zaključevanja študija, je bil skrajni čas, da nekaj naredim za svojo prihodnost. Konec koncev nimam namena biti večno študentka.

Tako sem se prijavila in prišla na prvo srečanje. Od tega srečanja so mi v spominu najbolj ostali rezultati psiholoških testom. Pravi šok! Če ne bi imela listov vedno na očeh, bi še mislila, da jih je nekdo zamenjal. Ko sem se malce bolj poglobila, sem ugotovila, da me v bistvu kar dobro opisujejo. Le nikoli nisem bila dovolj pozorna na to. Sledilo je srečanje z mentorji. Res super, da imaš neko osebo, na katero se lahko obrneš (in ni tako subjektivna kot tvoji starši) in te po potrebi tudi brcne v rit, da se malo zmigaš.

Tretjič, ko sem videla ostale udeležence, je bilo prvo usposabljanje v Postojni. Tu sem izvedela veliko o kariernem menedžmentu, upravljanju s časom (24ur, ki jih imaš na voljo v enem dnevu, je več kot dovolj, da narediš vse – le dovolj moraš biti zorganiziran in kakšni stvari reči tudi ne), samopodobi, kreativnem razmišljanju, retoriki (ni pomembna le vsebina, pomemben je tudi način kako jo predstavimo), in timskem delu.  Predavatelji so svoje področje predstavili na res aktiven in dinamičen način, nič kaj podobno dolgočasnemu sedenju v šolski klopi pri matematiki (v mojem primeru).

Ko sem mislila, da že vse vem, smo imeli naslednje usposabljanje in sicer kako se učinkovito predstaviti delodajalcu. Pa je šel moj stari CV v smeti. Kako dobro je napisan nov, bo pokazala prihodnost.

Drugo večdnevno usposabljanje je ponovno potekalo v Postojni – smo mislili, da se zaradi tega ne bomo več izgubili na cestah Postojne. Najprej je bilo predavanje o metodah aktivnega iskanja zaposlitve. Verjetno bi to predavanje morala poslušati najbolj aktivno, saj službe ekologov ne ležijo ravno za vsakim ovinkom. Ko sem ugotovila, da iskanje službe sploh ni mačji kašelj, sem dobila nov zagon z motivacijskim govorom predavateljev Melite Kordeš Demšar in Tomaža Ovsenika. Naslednji dan so sledila usposabljanja o temah, o katerih sama nisem vedela veliko. Sedaj vem veliko več o delovno-pravni zakonodaji in financah, ki so povezane s plačami, če pa zberem dovolj poguma, da ustanovim svoje podjetje, tudi vem kje začeti.

Kaj vse bo projekt še prinesel, bomo videli. Do sedaj sem spoznala veliko zanimivih ljudi, se naučila novih stvari, predvsem pa lahko rečem, da se je spremenil moj odnos do iskanja službe. Prej sem bila mnenja, da je služba stvar, ki je še zelo oddaljena, za katero je še dovolj časa. Zdaj pa mi je jasno, da za iskanje službe, pridobivanje novih znanj in kompetenc ni nikoli prezgodaj.

Katarina Novak
biologinja, študentka ekologije in biodiverzitete